Psihološko kognitivno-vedenjsko svetovanje temelječe na čuječnosti

Začetki uvajanja čuječnosti v psihoterapijo segajo v leto 1979, ko se je uvedlo 240 na čuječnosti temelječih programov v Severni Ameriki in Evropi. Od leta 1985 dalje so različni raziskovalci kognitivne znanosti pregledovali možnost uporabe čuječnosti znotraj psihoterapije. Zagovorniki uvajanja čuječnosti v psihoterapijo so predlagali razne optimizirane in racionalizirane na čuječnosti temelječe psihološke pristope. Poudariti je treba, da so budisti čuječnost, kot del kognitivne in vedenjske znanosti, uvedli in uporabljali že več kot 2500 let, kar je razvidno iz njihovih zapisov (Cayoun 2011).

Kljub vsem naštetim dejstvom za uradni začetek uvajanja čuječnosti v kognitivno-vedenjsko znanost veljajo devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Povod za nastanek kognitivno-vedenjske terapije temelječe na čuječnosti je bila želja po razvoju tehnike, ki bo vzdrževala učinke obravnavanja depresije s kognitivno-vedenjsko terapijo, ter paralelno tudi razvoj tehnike vzdrževanja učinkov interpersonalne terapije. Ta želja se je porodila s strani fundacije MacArthur, ki jo je predhodno ustanovil »Psychobiology of Depression and Affective Disorders Research Network«, katerega direktor je bil David Kupfer. Ravno on je kasneje veliko prispeval k samemu razvoju tehnike, saj je k sodelovanju povabil Zindla Segala. Tako se je aprila leta 1992 pod okriljem zgoraj omenjene fundacije združila razširjena ekipa treh strokovnjakov kognitivno-vedenjske terapije (Zindal V. Segal, J. Mark G. Williams in John D. Teasdale). Dobila je nalogo, da razvije tehniko vzdrževanja učinka obravnavanja depresije s kognitivno-vedenjsko terapijo. Po daljšem razmisleku so se odločili, da bodo za osnovo nove tehnike vzeli čuječnost. Po obisku pri dr. Kabat-Zinnu so od leta 1993 do 1995 poskusno uvedli svojo prvo verzijo na čuječnosti temelječe kognitivno-vedenjske terapije. Z rezultati niso bili popolnoma zadovoljni. Zato so se leta 1995 odločili za ponoven »obisk« pri dr. Kabat-Zinnu. Na tem »obisku« so osvojili manjkajoča spoznanja in popravili dopolnili protokol. Nov protokol je tako zajemal osem srečanj. Vključeval je tako elemente kognitivno-vedenjske terapije kot tudi čuječnosti. Po temeljitem preučevanju novega protokola so ga avtorji Zindal V. Segal, J. Mark G. Williams in John D. Teasdale leta 2002 tudi uradno predstavili v svoji knjigi »Mindfulness-based cognitive therapy« (Segal et al. 2002).

Kognitivno-vedenjska terapija temelječa na čuječnosti je potrebovala kar nekaj let od začetka raziskav in uvajanja nove tehnike do končne uradne objave protokola. Začetki uvajanja čuječnosti v zahodnjaško psihoterapijo segajo nekje v leto 1979, ko so čuječnost prvič uradno uvedli v psihoterapijo. Od leta 1979 do danes je čuječnost vse bolj priljubljena. V zadnjih letih je priljubljenost pridobila tudi na račun vse več znanstvenih raziskav, ki potrjujejo uspešnost čuječnosti v psihoterapiji. Trenutno zgleda, da je čuječnost skupaj z ostalimi »klasičnimi« tehnikami psihoterapije sedanjost in prihodnost psihoterapije. Čuječnosti je to vsekakor uspelo in se jo že uporablja kot samostojno tehniko pri spopadanju z depresijo, kot tudi z drugimi duševnimi motnjami, kroničnimi bolečinami itd.