Čuječnost v psihoterapiji oz. psihološkem svetovanju

Pri čuječnosti gre za opazovanje brez kritiziranja ali za to, da si sočuten do sebe. Ko se na vas zgrneta žalost in stres, ju ne jemljite osebno, ampak se nanju naučite gledati kot na črne oblake na nebu in ju opazovati z naklonjeno radovednostjo, medtem ko ju nese mimo. Čuječnost vam pravzaprav omogoča, da zalotite negativne miselne vzorce, še preden bi vas potegnili navzdol v čedalje močnejši vrtinec. Tako se začne proces, v katerem spet prevzamete nadzor nad svojim življenjem (Williams and Penman 2015, 15).

Ljudje se skozi celotno zgodovino človeštva sprašujejo, čemu se ne počutijo dobro. To se sprašujejo tudi, ko je življenje relativno enostavno. Trpijo, ko ne dobijo tega, kar si želijo, ali izgubijo to, kar so nekoč imeli, ali se soočajo s situacijami, katerih si ne želijo (Didonna 2009, 17). Učenje čuječnosti je relativno enostaven proces, kjer ljudje začnejo na točki, na kateri se nahajajo. Pomembno je, da imajo ljudje željo delati s sabo. To počnejo s pomočjo meditativnih tehnik, ki so zelo močne in zdravilne. Ko jih redno izvajaš, opaziš rast in spremembe znotraj samega sebe (Kabat-Zinn 2013). Gre za enostaven način navezovanja na izkušnje, ki lahko zmanjšajo trpljenje in ustvarjajo temelj za pozitivno osebno preobrazbo. So jedro psihološkega procesa, ki spremeni naš odziv na neizogibne življenjske težave. Ne spremenijo samo našega odziva v vsakodnevnih izzivih, temveč tudi v resnih psiholoških težavah, ko so prisotne samomorilne misli, kronična depresija in psihotične blodnje (Didonna 2009, 17).

Pri čuječnosti gre za ohranjanje pozornosti do točke zavedanja, ko se izločijo vse misli ali občutki o opazovanem predmetu ali nepomembnih motečih mislih. To se doseže s tem, ko se meditator s svojo pozornostjo na dihanje »zasidra« v sedanjem trenutku in izloči pozornost na misli in čustva, ki se neizogibno pojavljajo. Posameznik naj bi bil na ta način »v celoti prisoten v tem trenutku« (Scott 2002). S preusmeritvijo zavedanja, namesto kontrole močnih čustev, lahko reguliramo naše počutje (Didonna 2009). V očeh čuječega človeka je vsak človek popoln takšen, kakršen je, z vsemi nepopolnostmi, ki jih ima. Naučiti se mora le svojo nepopolnost čuječe sprejeti (Kabat-Zinn 2013). Čuječnost je tudi spominjanje. Spominjanje se ne navezuje na naše pretekle izkušnje. Spominjanje pomeni, da se spomnimo biti zavedni in da se spomnimo, na pomembnost čuječih vaj. Čuječnost pomeni več kot samo to, da se pasivno zavedamo našega zavedanja. Čuječnost v njenem starodavnem kontekstu pomeni odpravljanje nepotrebnega trpljenja, z gojenjem vpogleda v delovanje uma in naravo materialnega sveta (Didonna 2009).

Kaj točno čuječnost je, je težko opisati. Najboljši opis čuječnosti dobimo z lastno izkušnjo. Kdor lastne izkušnje čuječnosti nima, bo težko razumel vsak, še tako popoln opis čuječnosti. Čuječnost je nekaj, kar mora vsak človek izkusiti, da jo lahko razume. Na podlagi tega smo naš opis čuječnosti končali pri zgornjem odstavku. Od tu naprej je odločitev vsakega posameznika, ali želi ugotoviti, kaj čuječnost je, ali pa se bo zadovoljil z zgornjim opisom in bil prikrajšan za novo izkušnjo.