Ljudje velikokrat primerjamo naše življenjem z življenjem, ki ga živi nekdo, ki je v naših očeh boljši od nas samih. Te primerjave in želja, da bi uspeli in se približali ali celo bili boljši od našega »idola« nas žene naprej in deluje kot nekakšen motivator našega življenja. S tem ni nič narobe. Želja po tem, da bi bil boljši nas je vodila skozi celotno zgodovino človeštva in poskrbela za razvoj in modernizacijo človeka in človeške družbe.
Težava želje »biti boljši« se pojavi, ko je naša želja prevelika in se nenehno primerjamo oziroma tekmujemo z drugimi. Prevelika želja po uspehu in morebitni neuspehi nas lahko pripeljejo do melanholije oziroma žalosti. Če se tako stanje nadaljuje dlje časa, lahko celo zaidemo v depresijo. Dogaja se, da ljudje obstanejo v določeni točki in postanejo nemotivirani za nadaljnje življenje.
Da do tega nebi prišlo in bi življenje uživati, bi bilo na tem mestu dobro vprašanje – Kaj vse dejansko imam v tem življenju? Ljudje se vse premalo zavedamo kaj vse imamo in se do tega obnašamo mačehovsko. Ne znamo se zahvaliti za to, kar nam življenje daje. Ne zavedamo se tega, da je zelo veliko darilo že to, da lahko hodimo, vidimo, slišimo, vonjamo, dihamo, imamo dostop do pitne vode, živimo v območju, kjer ni vojn, smo zdravi itd.
Vprašajte človeka na invalidskem vozičku, kaj bi dal, da bi lahko hodil in kakšno srečo bi mu to prineslo? Ali pa človeka, ki v svojem življenju še ni videl svetlobe, kaj šele sveta, ki ga vidimo običajni ljudje, kaj bi njemu pomenilo, da bi končno zagledal »luč sveta«?
Vsega kar nam je dano ne znamo ceniti in biti hvaležni. Namesto, da bi bili hvaležni zato, kar dejansko imamo, se oziramo za stvarmi, ki bi jih želeli imeti. Če naših želja ne uspemo doseči smo jezni, žalostni, nevoščljivi itd. Naše življenje začnemo ocenjevati kot neuspešno in se jezimo nad našo usodo. V kolikor nekaj dosežemo, ocenjujemo naše življenje kot uspešno. Žal je ta sreča kratkotrajna, saj večinoma ne znamo uživati v naših dosežkih in se takoj začnemo ozirati po novih ciljih.
Šele ko izgubimo to kar imamo, se začnemo zavedati, kaj smo imeli. To cenimo, vendar velikokrat tega ne moremo dobiti nazaj ali pa moramo vložiti veliko energije, da bi dobili nazaj to, kar smo nekoč imeli.
Življenje nam vsak dan postavlja določene izzive. Ti izzivi so namenjeni naši osebnostni rasti. Če nanje gledamo kot na kazen ali nesrečo, smo zamudili priložnost, ki nam jo je življenje dalo v dar, da naredimo korak dlje od tam kjer smo. Zamudili smo priložnost osebnostne rasti.
Ob najmanjši oviri ljudje največkrat pobegnejo iz trenutne situacije in si poiščejo rešitev z begom v preteklost, sanje ali pa tudi v druga nevarnejša področja – to je svet alkoholizma, droge, kriminala itd. Ta beg od nas samih, nas oddaljuje in preprečuje, da bi spoznali sami sebe. Če bi si dovolili soočenja z samim seboj, bi lahko naredili prepotreben korak dalje iz situacije v kateri smo se znašli.
Biti hvaležen za to kar imaš, pa čeprav se nam zdi, da nimamo veliko, naredi naše življenje lepše. Če nam to uspe in smo lahko v zelo skromnih razmerah srečni, se naše življenje spremeni iz nesrečnega v srečnega. Za ta preobrat potrebujemo zelo malo. Vendar včasih tega ne dosežemo, ker smo usmerjeni v želje po tem kaj bi si želeli imeti in ne opazimo to kar že imamo. Če odpremo oči in pogledamo namesto kaj vse bi si želeli imeti, pogledamo kaj vse imamo, lahko postanemo srečni.
Navadni ljudje imamo zelo veliko, če znamo pogledati na svet iz prave perspektive. V kolikor tega ne znamo, se znajdemo v začaranem krogu želja iz katerega težko najdemo izhod. Izhod iz tega »kroga« je blizu nas. Le zorni kot našega pogleda bi morali obrniti iz zunanjih dobrin v nas same.