V zadnjem stoletju je v ospredje stopila tako imenovana potrošniška družba. Gospodarstvo živi od nepotešene želje potrošnikov, ki svojo srečo iščejo v imetju. Družba je naravnana tako, da nas na vsakem koraku »bombandira« z oglasi iz katerih se nam smejijo obrazi veselih ljudi, avtomobili so se spremenili v družine, mobiteli v ključ do srečnega življenja…
Ko imamo nov avto, zadnji model mobitela, obleke v skladu z zadnjimi trendi, jemo v znanih restavracijah s hitro prehrano, pijemo poznano pijačo, jemo točno določeno čokolado itd., takrat okušamo srečo, ki nam jo ponujajo v oglasih. Postali smo končno srečni. V našem življenju smo prišli do odgovora o smislu našega življenja.
Oglaševalska igra nudenja sreče ljudem, ki jih prinašajo njihovi izdelki je vse bolj inovativna in za ljudi lahko tudi pogubna. Že to, da mora pdb države iz leta v leto naraščati, ravno tako kot prihodki vseh podjetji, nas vodi v znano pot – to je pot povečanja potrošnje in vse večjega igranja na karto iskanja sreče uporabnikov v praktično vsem, kar prodajamo. Srečo iščemo tako rekoč od osnovnih živil – hrane, vode – pa do življenju manj pomembnih izdelkov – kot so novi avtomobili, velike hiše, novi mobiteli itd.
Konec koncev iskanje sreče nas je pripeljalo tudi do tega, da smo postali odvisni od mobitela in socialnih omrežij. Socialna omrežja so narejena ravno na podlagi iskanja sreče uporabnika. Ne samo, da nas socialna omrežja povezujejo v eno »veliko družino«, celo mi smo postali njihova znamka iskalcev sreče. Na socialnih omrežjih je nešteto nasmejanih slik ljudi. Cilj teh ljudi ni nič drugega kot iskanje »všečkov« in s tem pridobiti ustrezno dozo serotoniona. Pomembnost všečkov je tako velika, da ljudje postanemo odvisno od njih in če jih nimamo dovolj smo pripravljeni narediti vse, da bi jih dobili več. Enostavno, želimo biti sprejeti s strani čim večjega števila ljudi.
Tak način delovanja usmerjen zgolj na potrošnjo nas vodi naravnost na rob prepada. Prišli smo tako daleč, da z našim delovanjem ne ogrožamo zgolj sebe, ampak ogrožamo obstoj celotnega planeta. Z našim delovanjem smo porušili tako prepotrebno ravnovesje narave. Dejansko bi lahko posplošil in rekel, da na tem planetu obstaja samo ena živalska vrsta – in to je človek. Ostale živalske vrste ne obstajajo več. Tudi rastlinske vrste, ki ne dajejo neposredne v koristi človeku, so nepotrebne in jih je potrebno zamenjati z drugimi rastlinskimi vrstami itd.
Pa vendar, kaj lahko sam naredim, da mojemu iskanju sreče in povečanju potrošnje spremenim smer? Kaj lahko naredim, da izstopim iz potrošniškega sveta in najdem srečo drugje? S tem, da imam vse, pa hkrati ne potrebujem vsega, kar mi oglaševalci ponujajo? In ja, z mojim vedenjem pripomorem k zmanjšanju izrabe naravnih virov tega planeta.
Odgovor na vse to je zelo enostaven. Ni potrebno veliko, da postanemo srečni. Dovolj je že, da se naučimo živeti z manj. Da za svoje lastne potrebe vsakodnevnega življenja, zmanjšamo našo potrošnjo. Vprašajte se ali res potrebujem toliko oblek kot jih imam v svoji garderobi, ali res potrebujem zadnji model avtomobila, mobitela, računalnika in drugih nepotrebnih predmetov, ki jih kupujem in sedaj ležijo v mojem predalu neuporabljeni že več let? Ali res potrebujem hišo, stanovanja, ki je 2 do 3 krat preveliko za moje življenjske potrebe in navade? Ali res potrebujemo vse to? Ali res ne znam živeti z manj?
Če smo iskreni do sebe in poiščemo tisti minimum, ki je za nas še dovolj dober, da bomo imel vse, pa hkrati ne bomo potrebovali vsega, kar nam ponujajo naši spretni oglaševalci, bomo morda ugotovili, kaj je dejansko pomembno v tem življenju. Ali je res pravilna pot iskanja sreče v materialnih dobrinah in iskanju boljšega zaslužka ter vsakodnevnega dela po 12 ur in več? Ali ne moremo zmanjšati potrebe po materialnih dobrinah in se zadovoljiti z manj, pa vendar še imeti dovolj, da imamo vse? S tem, ko se znamo omejiti – kaj lahko pridobimo? Mogoče več časa za sebe, družino, sprostitev in druženje? Kaj pa če izgubimo nepotreben luksuz, ki ga imamo zgolj zaradi iskanja sreče v materialnih dobrinah?
Vsekakor izstop iz potrošniške družbe ni enostaven. Od nas to zahteva velik napor. Največja težava je naš ego in z njim povezani nezavedni vzorci, ki so nastali s »pranjem možganov« s strani oglaševalcev potrošniške družbe in posledično naših staršev, ki so ravno tako kot mi, ujeti v potrošniškem svetu.
Prvi izziv je sposobnost, biti zadovoljen z minimumom. Torej, da smo na vseh področjih sposobni biti zadovoljni s tem kar smo imamo. Ne primerjamo se več z ostalimi, ki so ujeti znotraj potrošniškega sveta. Na svet začnimo gledati skozi oči človeka, ki je zadovoljen s tem kar ima. Če ne bomo več odvisni od všečkov na socialnih omrežjih, od novega mobitela, novega avtomobila, večje hiše, ugajanja ostalim, takrat vemo, da smo blizu tega, da lahko začnemo živeti novo obliko življenja, kjer nam ne bomo potrebovali vsega, pa bomo hkrati imeli vse.
Za nekatere je že dovolj velik razlog za srečo ta, da imajo varno streho nad glavo, da se zjutraj zbudijo v varnem okolju, da lahko normalno jedo, da je so v zaveterju osnovne varnosti. Takim je malo mar, da so oblečeni po zadnji modi, da imajo avto, da imajo boljši zaslužek. Ti so dobili vse, pa čeprav nimajo vsega. Na drugi strani pa je veliko ljudi takšnih, ki najdejo svojo srečo zgolj v tem, da si nakupijo kup oblek po zadnji modi, pa čeprav jih ne potrebujejo. Ali pa nov avto, pa čeprav jih njihov avto varno pripelje od točke A do točke B in novega avtomobila tako rekoč ne potrebujejo. Ali pa iščejo boljši zaslužek, čeprav vsak mesec zaslužijo ravno toliko kot potrebujejo in ob tem imajo še dovolj časa za sebe, družino in ostale. Dejansko imajo vse, vendar si želijo več. Žal je velikokrat »ta več« zgolj navidezna sreča, ki nam jo obljubljajo oglasi.
Ko pridemo do tega, da smo zadovoljni s tem kar imamo, hkrati pa imamo dovolj za naše vsakodnevno življenje in znamo uživati v našem življenju, takrat smo končno prišli do iskane sreče. Ugotovitev, da je skromnost vrlina srečnih ljudi, je neprecenljiva. Da je minimalizem ključ do naše notranje sreče. Iskanje izobilja potrošniške družbe pa kot »jara kača«, ki se vleče celo življenje, vendar konca te zgodbe ni videti nikjer, saj vsak dan ugotovimo, da potrebujemo nekaj več kot včeraj. In da nam bo tisto »nekaj več« prineslo srečo, ki smo jo deležni zgolj, ko »tisto nekaj več« dobimo. Žal naslednji trenutek že iščemo nov »košček sreče« v novi materialni dobrini. In na koncu ugotovimo, da celo življenje iščemo srečo, ki bi jo lahko našli, če bi znali ceniti to kar imamo. Naš naslednji korak v iskanju sreče je zgolj ta, da najdemo to kar imamo in se znebimo tega, kar ne potrebujemo več.