Ko začnemo z rednimi meditacijami kaj kmalu ugotovimo, da znotraj nas teče pravi mali hudournik misli. Te misli se ne ustavljajo. Bolj kot se trudimo, da bi jih ustavili, slabše je. Misli je vedno več in več in na koncu se vdamo v usodo in potegnemo zaključek – meditacije niso zame.
Cilj meditacij je iskanje tako imenovane »budistične praznine«. Ker gre za iskanje, to ne pomeni, da »budistično praznino« najdemo takoj. Ponavadi je zelo prikrita in se moramo potruditi, da bi jo našli. Proces in čas iskanja je odvisen od posameznika. Nekaterim to uspe prej, drugim kasneje, zato je sama primerjava z drugimi v tem primeru nepotrebna. Sam sem na primer potreboval približno dve leti, da sem našel začetek »budistične praznine«, ki jo kljub večletni dnevni meditaciji, odkrivam vedno znova in znova in je vedno globlja in globlja.
Ko se odločimo za meditacije, je pomembno predvsem to, da meditacija postane del naše vsakodnevne rutine. V prvih fazi boste najprej ugotovili, da se v vaši glavi veliko »dogaja«. Miselni tok je še kako prisoten. Drugače ne more biti, saj ste za vzpostavitev takega stanja v vaši glavi potrebovali celo življenje. Zato ne pričakujte, da boste vaše »delo« takoj »uničili«. Zanj ste vložili veliko truda.
Pomembno se je zavedati, da že samo zavedanje miselnega toka pomeni, da ste naredili korak naprej v vašem življenju in končno ujeli sedanji trenutek. Čeprav ste morda jezni zaradi tega, bi si morali tu čestitati. Naslednja faza v meditaciji ni ustavljanje miselnega toka, ampak opazovanje misli. Ko enkrat začnemo opazovati misli, kmalu ugotovimo, da se miselni tok ustavlja. Čez nekaj trenutkov se tudi ustavi. In ko se ustavi, ste prvič prišli do tako imenovane »budistične praznine«.
Kot sem napisal, je meditacija proces. Ta proces bi najlažje opisali z razvojem hoje pri otrocih. Otrok ne shodi čez noč, ampak za to potrebuje veliko začetniških padcev in udarcev, ki ga privedejo do prvih korakov, nestabilne hoja, nato nestabilna hoja preide v hojo, ki se po določenem času razvije v prvi tek in tako dalje vse dokler hoja ne postane rutinski del našega življenja, ki jo lahko nadgradimo z različnimi načini gibanja od teka, skakanja, plesa itd. Razvoj naše sposobnosti meditiranja je zelo podoben razvoja našega gibanja. Torej na začetku pričakujte veliko padcev, nato prve korake, kasneje hojo, tek vse do nadgradnje meditacije, ki se lahko zgodi ali pa tudi ne. Vsak korak bo zabaven in vam bo ponudil vedno novo motivacijo za nadaljnje delo. Za vsako minuto, ki jo boste namenili meditaciji boste ustrezno nagrajeni.
Ko začnete meditirati, bodite obzirni do sebe. Od samega sebe ne pričakujte veliko. Dovolite si, da vas tok dogajanja pelje v pravo smer. Ko se pojavijo misli, se ne borite z njimi, ampak jih opazujte. To kasneje naredite tudi z občutki in čustvi, ki jih boste morda zaznali. Ne bežite od njih. Dovolite si jih opazovati. Misli, občutki, čustva – vse to je del nas in zato vse to sprejmemo brez bežanja ali obsojanja tega, kar se dogaja v nas samih. Ko začnemo sprejemati sami sebe, bomo zelo kmalu začeli sprejemati svet okoli sebe in na koncu bomo tudi sami sprejeti s strani okolice.
Z meditacijo ali v meditaciji ne iščemo nič. Z meditacijo in v meditaciji se učimo sprejemati svet takšen kakršen je. Brez obsojanja. Dovolimo, da se vse dogaja ravno tako kot se. Proti temu se ne borimo ampak to sprejemamo. Prej kot se bomo tega naučili sprejemati, prej bomo našli naš notranji mir. Teh besed ni potrebno razumeti. Pravi pomen boste spoznali, ko boste sami do njih prišli.